UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA TEKSTILSTVO
METELKOVA SKOZI OBJEKTIV
METELKOVA TROUGH THE LENS
DIPLOMSKO DELO

Peter ŠŰKLAR
Ljubljana, September 2008

Podatki o diplomskem delu
Ime in Priimek: Peter ŠŰKLAR
Naslov diplomskega dela: Metelkova skozi objektiv
Kraj: Ljubljana
Leto: 2008

Število listov: 53; število slik:21; število lit.virov:10
Smer študija: Visokošolski študij Grafične tehnike
Področje raziskovalnega dela: Fotografija
Kraj izvajanja dela: Ljubljana

Predsednik komisije: Marjeta Godler
Član komisije: Tadeja Muck

IZVLEČEK
Namen diplomskega dela je bil uporabiti fotografsko znanje na tako majhnem področju, kot je Metelkova. Kljub svoji majhnosti nudi mnogo prizorov in prizorišč, ki omogočajo številne fotografske možnosti. V teoretičnem delu so predstavljeni dogodki, ki so zaznamovali Metelkovo – okupacija objektov, nadaljnji potek dogajanja ter dogodki in reakcije ob rušenju stavb. Omenjeni dogodki so ključni, saj so ob takih trenutkih uporabniki Metelkove vedno pokazali obilico kreativnosti, s katero so se skušali spopasti z oblastjo. Gradili so umetniške barikade, prirejali predavanja ob urah napovedanih za rušenje stavb in preko medijev ter lastne internetne strani začenjali pobude za večjo avtonomijo Metelkova mesto. Omenjenim ključnim dogodkom nismo mogli prisostvovati, zato smo besedilu dodali fotografije, ki smo jih našli v arhivu KUD Mreža na Metelkovi. Kljub temu nas je ob sprehodih skozi Metelkovo in ob vsakem novoodkritem kipu ali grafitu na steni prevevalo zavedanje o preteklem: Slišali smo šepet preteklosti, ki je skozi stene komunicirala z nami. Pri diplomski nalogi je bil uporabljen digitalni fotoaparat Fujiflm FinePix A900, programa Phostoshop CS ter napredni program za združevanje slik – Autostitch. Medtem ko smo Photoshop uporabljali prevsem pri barvni korekciji in v nekaterih primerih tudi za izrezovanje delov fotografije, se je Autostich izkazal s svojo možnostjo, da brez posega uporabnika združi večje število fotografij, pomagal pa je tudi pri odkrivanju novih dimenzij digitalnega fotografiranja.

KLJUČNE BESEDE: Metelkova, zgodovina, fotografija, Autostitch, fotomontaža

POVZETEK:
Začetek Metelkove sega v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega tisočletja, ko se je zaradi potrebe po novih prostorih izoblikoval projekt Celica – Mreža za Metelkovo. Jeseni leta 1991 je Jugoslovanska narodna armija (JNA) zapustila vojašnico in obstoježa Mreža se je lotila lobiranja pri predstojni organih z namenom pridobitve zapuščenih prostorov.

V obdobju dveh let po izselitvi JNA je Mreža za Metelkovo (dalje: MzM) vztrajno zbirala potrebno gradivo za prevzem prostorov in poskušala preko medijev in Ministrsva za kulturo doseči, da dokončno prevzame ključe objektov in zaključi začetno fazo projekta. Izvršni svet Sveta Mestne občine Ljubljana (ISSML) je navkljub obljubam zavlačeval s predajo objektov. MzM je poleti 1993 zaradi tega zavlačevanja in slutnje, da se stvari po pravni poti še dolgo ne bodo uredile, tudi izoblikovala alternativno opcijo vselitve v prostore.

Le-to je postalo nujno potrebno, ko se je 10. septemba izkazalo, da je občina začela skrivaj rušiti objekte v notranjem delu vojašnice. Še isto noč je skupina dvestotih podpornikov in simpatizerjev MzM preplezala ograjo in uradno zasedla stavbe ter jih tako vsaj začasno obvarovala pred nadaljnjim rušenjem. Pri tem so naleteli na pozitiven odziv v medijih, kar na Mestno občino Ljubljana ni naredilo globjega vtisa. Zasednike je označila za barbare, jim izklopila elektriko in zaprla dotok vode ter prekinila vse stike z zasedniki.

Po preživeli prvi krizi, ki je nastala pozimi prvega leta okupacije, se je s pomočjo novoformiranega zavoda Retina, ki je bil naslednik MzM, znova začelo lobiranje za pridobitev ustreznih dovoljenj s strani pristojnih inšpekcij. Do prvih obnov je prišlo leta 1996, ko je mestna občina pristala na obnovo dveh stavb ter izsilila rušenje tretje (Pešci, Lovci, Šola). Leta 2000 je Metelkova postala lokacija, s katero bi se naj rešil prostorski problem izgradnje treh umetniških akademij v Ljubljani. Uporabniki Metelkove so bili ogorčeni, ker jih ni nihče vprašal za mnenje, in so zahtevali končno priznanje njihovega truda za kulturno raznolikost Ljubljane ter zagotovilo, da prostor takšen kot je tudi obstane.

Leta 2001 se je v Metelkovi nastanil nemški rokodelski ceh Axt und Kelle ter pričel z obnovo dotrajanih stavb, ki so bile poškodovane leta 1993. V sklopu teh obnov so postavili nadstreške pred klubom Menza pri koritu ter zgadili letni atrij ob klubu Gromka, ki so ga v spomin na porušeno šolo leta 1997 poimenovali kar Mala šola.

Še isto leto so bili dograjeni objekti prijavljeni pristojnim inšpekcijam in le-te so poslale zahtevek na Mestno občino Ljubljana, ki je bila formalno lastnik zemljišča, na katerem so bili postavljeni objekti, da jih ustrezno legalizira ali poruši. Dogajanje na Metelkovi je leta 2005 ponovno razburkalo delo bagerjev. Uporabnikom Metelkove in kluba Gromka je uspelo preprečiti prvi poskus rušenja, toda obstajalo je spoznanje, da je to šele pričetek dolgotrajne bitke z ustreznimi inšpekcijami. Mesta občina je poskušala objekt zavarovati s tem, da je na Ministrsvo za kulturo vložila prošnjo o podelitvi statusa kulturnega spomenika za področje Metelkove. Inšpekcijske službe se na dodeljen status niso ozirale in so poleti 2006 porušile Malo šolo. Že čez en mesec je na istem mestu zrasla Osnovna šola, ki so jo uporabniki postavili v spomin na Malo šolo. To dejanje in celotno dogajanje kot so razni pozivi, zbiranje peticij ter protestni shodi so bili izvirni načini, po katerih je posegel kolektiv Metelkove, saj mu je bilo po pravni VIpoti onemogočeno kakršno koli vmešavanje v postopek, ki je bil sprožen proti Mestni občini Ljubljana.

Fotografije, ki sem jih posnel in naknadno digitalno obdelal s progamoma Photoshop CS in Autostitch prikazujejo prav to. Boj med lepim in grdim. Boj trave z asfaltom. Pleskanje grafita čez grafit. Drevesa večja od stavb na Metelkovi. Ljudi, ki so utrujeno popadali kar sredi belega dne. Prizore in nenavadne polažaje kipov, avtomobilov, živih in mrtvih stvari. In kot se na sliki 21 zdi, bedijo mrtve svari nad živimi.

SEZNAM SLIK
Slika 1: Plezanje čez ograjo. (Lit. vir (11), str.5). str. 4
Slika 2: Dostava podarjenega pohištva v dnevih po zasedbi. (lit. vir (11), str. 6). str. 5
Slika 3: Forumsko srečanje, ki je potekalo v prvih dneh okupacije. Na takih zborovanjih so
odločali o aktualnih vprašanjih. (Lit. vir (11) str. 7). str. 6
Slika 4: Pogled na poškodovan objekt Garaže. (Lit. vir (11), str.10). str. 7
Slika 5: Poškodovan objekt Garaže. (Lit. vir (11), str.10). str. 7
Slika 6: Slika prikazuje luknje na stavbi Hlev. (Lit. vir (11), str.10). str. 8
Slika 7: Umivanje zob pred Magistratom. (Lit. vir (11), str.11). str. 9
Slika 8: Umivanje nog v Robovem vodnjaku. (Lit. vir (11), str.13). str. 10
Slika 9: Priklop elektrike. (Lit. vir (11), str. 24). str. 12
Slika 10: Umetniška zazidava luknje(Lit. vir (11), str. 34). str. 13
Slika 11: Mozaik nastal leta 1996 (Lit. vir (11), str. 35). str. 13
Slika 12: Fotografija prikazje postavljanje nadstreškov leta 2001. (Lit. vir (2), str. 124). str. 14
Slika 13: Fotografija postavljena na polici iza šanka v klubu Menza pri koritu prikazje člane
ceha Axt und Kelle. str. 15
Slika 14: Poslikava notranjosti Male šole. (Lit. vir (12)). str. 16
Slika 15: Nutella, str. 22/23
Slika 16: Jagoda, str. 24/25
Slika 17: Kaj se zgodi ko si predstavljamo huba bubo in dolge laserske predstave
psihadeličarjev Pink Floyd, str. 26/27
Slika 18: Lego kocke kot okras na novoletni jelki, str. 28/29
Slika 19: Vilinska bitja v deželi sivine, str. 30/31
Slika 20: Vsaka kura zrno najde, str. 32/33
Slika 21: Zatonemo v sanje o utapljanju v smetani (jagodni desert), str. 34/35
Slika 22: Ni dobil naslova, str. 36/37
VIIISlika 23: Egotrip, str. 38/39
Slika 24: Why is six afraid of seven?, str. 40/41

1. UVOD
Metelkova je del Ljubljane, ki me navdušuje že od prvega dne. Prvič sem o njej slišal v srednji šoli. Preden sem se sam podal na ogled, sem o njej že imel izdelano delno predstavo, ki so mi jo posredovali časopisni članki (tudi s fotografijami) kot tudi projekcije in predavanja, ki so se izvajala v lokalnem Mladinskem klubu v Murski Soboti. Že ta osebna izkušnja kaže vpliv fotografije in besede na subjekt.

Obrazi, ki jih kaže so vse prej kot iz iste družine. So kotički, ki jih je bolje spregladati, so ljudje, za katere je bolje, da jih ne srečaš. A na tem bojnem polju umetnosti in politike nastajajo veliki kontrasti, motivi in situacije, ki omogočajo opazovalcu veliko možnosti interpetacije. Poznavanje zgodovine in okoliščin nastanka Metelkove kot tudi reakcije uporabnikov Metelkova Mesto na grožnje kot so rušenje stavb, zapiranje klubov s strani inšpekcij, neizvane agresije s strani policije, so elementi, ki jih je potrebno predstaviti bralcu, še preden preidem na svoje fotografije. V teoretičnem delu sem večjo pozornost namenil sami okupaciji leta 1993 in problematiki Male šole, ki je bila aktualna v letih 2005 in 2006, saj sta dogodka sprožila velik medijski odziv in povzročila, da se je izoblikoval odnos ljudi do Metelkove.2

2. 1 MREŽA ZA METELKOVO
V vojašnici na Metelkovi je imelo v osemdesetih letih sedež poveljstvo Jugoslovanske narodne armade (dalje: JNA), pristojno za območje Slovenije. V izteku osemdesetih se je poveljstvo z mestom Ljubljana, državnimi in investicijskogradbenimi podjetji pogajalo o pogojih izselitve vojske iz središča mesta. Pogajanja so bila neposredno vplivana s strani tehnoloških, funkcionalnih, lokacijskih in prostorskih potreb in standardov delovanja vojaštva v Ljubljani, potekala pa so sočasno in povezano s splošnim trendom t.i. demilitarizacije v svetu.

Poleti 1990 se je v projektu “Celica – Mreža za Metelkovo” zbralo prek 200 partnerjev. Prostorske potrebe kulturnih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so se zbrali v Mreži, so bile predstavljene v programu Mreže za Metelkovo. Ta je v obliki predprojekta izšel oktobra 1990. Z njim so bile seznanjene vse ustrezne institucije, vključno s štabom tedanje JNA.

Formalno je bila Mreža za Metelkovo (dalje: MzM) ustanovljena na ustanovni skupščini 22. 12. 1990, na zadnji praznik Dneva JNA. Čeprav je bila JNA še vedno nameščena v vseh kasarnah v Sloveniji in je bila zato zamisel o konverziji kasarne realno utopična, se je Mreža lotila dela z vso resnostjo. Že novembra 1991 je tako razpolagala s statističnimi in empiričnimi podatki o
dejavnostih in potrebah kulturnih ter socialno-kulturnih skupin v Ljubljani.

2. 2 JNA ZAPUSTI VOJAŠNICO
Jeseni 1991 je JNA zapustila Slovenijo. Vojašnice so bile nenadoma prazne. Zamisel o multikulturnem centru v bivšem štabu pa je postala več kot samo realna. MzM se je v letu 1991 povsem posvetila neposrednemu, s pomočjo množičnih občil pa tudi javnemu, dialogu z ustreznimi institucijami, da bi tudi formalno pridobila izpraznjene prostore. Uradno vlogo za pridobitev vojašnice ob Metelkovi ulici je Mreža posredovala ustreznim naslovom dne 15. 11. 1991.

V letu 1992 je bil program Mreže uvrščen v gradiva in končno tudi v sklepe vseh ustreznih mestnih, državnih, strokovnih in upravnih služb. Na osnovi tako doseženega soglasja med političnimi odločevalci, se je MzM lotila stvarnega načrtovanja na obljubljeni lokaciji. Z delom je začela na severnem koncu vojašnice, ki vključuje več stavb v nekdanji zaledni bazi kasarne (Šola, Pešci, Lovci, Hangar, Hlev, Garaže, Zapori). Dokončno namembnost, ki opredeljuje program Mreže v severnem delu vojašnice, sta Mesto Ljubljana in Vlada RS določili 3. 4. 1992. Mreža je takoj nato ustreznim službam poslala prošnjo za stalno dovolilnico za pregled objektov, ki jo je 29. 5. 1992 tudi dobila. Od tedaj so skupine potencialnih uporabnikov prostorov – članov Mreže – objekte redno obiskovale in načrtovale podrobno prostorsko razdelitev v stavbah. Vse je kazalo, da severni del kasarne prehaja v roke ustvarjalcem in ustvarjalkam MzM po normalni in legalni poti.

Ker je bila lastnica vojašnice še vedno Vlada RS, je Mreža začela lobirati na njeni ravni. Pri tem je bila tako uspešna, da je konec leta 1992 Ministrstvo za kulturo za Kabinet predsednika Vlade pripravilo sklep o brezplačni dodelitvi ene tretjine Metelkove Ministrstvu za kulturo in potrebam MzM. 4. 3. 1993 je Skupščina mesta Ljubljana sprejela sklep o namembnosti vojašnice po predlaganem strokovnem gradivu, ki je vključevalo MzM. Ker se stvari kasneje niso nikamor premaknile, je MzM skupaj z Ministrstvom za kulturo začela izvajati pritisk.

2. 3 POLETJE 1993
Zaskrbljenost zaradi neizvajanja dotlej sprejetih sklepov so člani Mreže izrazili na skupščini društva 30. 6. 1993: „Večina delegatov je soglašala s serijo akcij, ki bi bile vezane na pridobitev prostorov oziroma vselitev vanje do septembra 1993.” Mreža ni želela prepustiti prostorov še eni uničevalni zimi in je od Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana (dalje: ISSML) zahtevala, da ji omogoči vselitev že jeseni 1993. Če do tega ne bi prišlo po legalni poti, so člani društva kot možno rešitev predvidevali tudi zasedbo lokacije. (1)

V ta namen so ustanovili neformalno akcijsko telo z imenom MLO (Mreža lomi odpor), katerega naloge so bile: vztrajno širiti govorice, da misli MzM konec oktobra res zasesti Metelkovo, ter priprava skupine, ki jo bo zasedla, pri čemer so jim pomagali izkušeni skvoterji iz Ultrechta. Če Mreža ne bi dobila prostorov na legalen način do 1. 10. 1993, naj bi sredi oktobra lokacijo zasedli.

Konec avgusta je tedanji minister za kulturo poslal pismo predsedniku ISSML, v katerem je ponovno predlagal sestanek ISSML s predstavniki Ministrstva za kulturo in Mreže za Metelkovo, na katerem bi uskladili še odprta vprašanja in omogočili nosilcem prostorskega programa oz. investitorjem zavarovanje in začetek sanacijskih del propadajočih objektov še pred zimo. Tudi MzM se je trudila vzpostaviti stik z ISSML, a ji ni uspevalo. Na tiskovni konferenci, ki je potekala 2. 9., je Mreža zahtevala takojšnje odgovore s strani ISSML o namembnosti objektov na Metelkovi. ISSML je obljubil, da bo zahtevane podatke posredoval do 15. 9. Čez nekaj dni je skupščina Mreži posredovala ironičen odgovor v obliki rušenja objektov predvidoma namenjenih MzM. Sprva je ISSML zanikal kakršnokoli vpletenost v rušenje kasarniških objektov, zato je MzM sprožila tožbo proti neznanemu storilcu.

Javni tožilec je junija 1994 medijem sporočil, da je postopek zaključen. Za odgovorne so bili spoznani člani Izvršnega sveta mesta Ljubljana. Tožilec je še povedal, da je ISSML rušil svojo lastnino in ga tožilec zato ne more preganjati.

13. 9. 1993 je član Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana, Janez Sodržnik, obelodanil dokumente, s katerimi je dokazoval dvoje. Prvič, da je MzM z vidika dotedaj sprejetih sklepov v mestnih in republiških organih sklepanja upravičena do prostorov v severnem delu vojašnice. In drugič, da je predsednik ISSML Marjan Vidmar s takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo sklenil predpogodbo, ki je ni bilo moč izvesti, saj sta stranki trgovali z objekti, ki niso bili v njihovi lasti. Sodržnik je podprl delovanje MzM in neposredno obtožil Izvršni svet za rušenje družbene imovine. (1)

2. 4 ZASEDBA METELKOVE
Člani Mreže so izvedeli za rušenje stavb na Metelkovi 10. 10. okoli dvajsete ure. Rušenje je potekalo v notranjosti kompleksa tako, da samega rušenja od zunaj ni bilo moč opaziti. Nekdo 4 je zelo prefinjeno in skrivoma z notranje strani dvorišča začel rušiti stavbe. „Jasno je bilo, da ni šlo za gradbeniško rušenje, ampak za to, da se povzroči čim več škode,” je izjavil arhitekt Ira Zorko, ki je prvi opazil rušenje (3). Člani Mreže so nemudoma začeli z zbirati denar, kupili so sveče in toaletni papir ter preko radia Študent pozivatli ljudi, da se jim pridružijo. Okoli desetih zvečer se je dokaj velika skupina zbrala pri Avtošoli na Metelkovi. Še prej so se sprevodu pridružili zainteresirani v Škucu in K4. V Škucu jih je pričakal fotograf in gostilničar Igor Andjelič: „Zaprli smo Škuc in prosili ljudi, naj jih gre čim več z nami. Takrat se je ravno odpiral K4, tudi od tam je prišlo nekaj ljudi. Povsem smo spraznili Škučevo skladišče in odnesli hrano in pijačo s seboj. To so bili čipsi, sokovi in pivo.” Na pomoč je priskočila še gruča pankerjev, ki se je takrat nahajala na Gerbičevi.

Množica, ki je po mnenju nekaterih štela od 50 do 100 ljudi po nekaterih virih pa do 200, priključevali pa so se ji novi podporniki, se je zbrala na vzhodni strani vojašnice. Okoli polnoči se je odločila vstopiti. Navzočega varnostnika so uspeli pomiriti. Miha Zadnikar mu je zagotovil, da niso oboroženi in da bodo Metelkovo zasedli na miren način. Obstoječi prostori niso bili zaklenjeni tako, da so lahko aktivisti neovirano vstopili. Prva stavba, v katero so se podali, je bila Pešci. Prižgali so luči in na presenečenje vseh so le-te zasvetile. Prve dni zasedbe so imeli tako elektriko kot vodo. Zbrali so se v prvem nadstropju, posedli po tleh, si ogledali škodo, ki jo je puščalo dve leti trajajoče nevzdrževanje stavb ter si dodelili sobe. To je bil prvi Plenum – taki sestanki so se v naslednjih dneh kontinuirano ponavljali.

V naslednjih dneh, vse do zime, so se na Metelkovi vrstile številne kulturne prireditve. Povrh so dobili ogromno pomoči: postelje, rjuhe, tehnično opremo. Samo v prvih mesecih do konca leta 1993 se je na Metelkovi zvrstilo kakih dvesto kulturnih prireditev, od likovnih razstav, koncertov, literarnih večerov, do gledaliških predstav in nastopov številnih znanih oseb v ciklusu Slika 1: Plezanje čez ograjo. (Lit. vir (11), str.5)5

1001 noči na Metelkovi. Vsi ti dogodki so potekli v bolj ali manj oteženih razmerah, saj je zelo kmalu prišlo do odklopa elektrike, malo kasneje tudi vode.
Od zasedbe dalje so potekala redna dnevna, kasneje pa tedenska forumska srečanja, na katerih so imeli besedo vsi prisotni. Te takoimenovane Plenume so v živo prenašali tudi preko radia Študent. Na forumih so člani Mreže in ostali zasedniki na Metelkovi razpravljali o vseh aktualnih vprašanjih, od izvajanja kulturnega programa, preko politike, stikov z javnostmi, obnove stavb itd.

Naseljevanje prostorov je usmerjala t.i. Skupina za harmoniziranje prostorskih interesov, ki naj bi poskrbela, da bi naseljevanje prostorov kljub kaotični situaciji potekalo nadzorovano in da bi se čim bolj približalo predhodno načrtovani razdelitvi. Osnovno izhodišče je bilo, da nobena naselitev ni dokončna in trajna.

Kmalu po zasedbi prostorov je pričela večja skupina mladih v eni od zgradb tudi bolj ali manj stalno bivati, kar je bilo na samem začetku povsem sprejemljivo. Prostore je bilo namreč potrebno braniti podnevi in zvečer. Vendar se ti uporabniki niso umaknili po prvem obdobju zasedništva, temveč so na Metelkovi vztrajali vse do leta 1996. Začele so se dogajati kraje, vdiranja v ateljeje in preprodaja drog, kar je povzročilo huda trenja med skvoterji – zasedniki in ostalimi uporabniki. Ko je mestna oblast pristala na legalizacijo dela vojašnice, je vse prebivalce izselila in njihove bivalne prostore spremenila v ateljeje.
Slika 2: Dostava podarjenega pohištva v dnevih po zasedbi. (lit. vir (11), str. 6)6

2. 4. 1 RUŠENJE METELKOVE
Rušenje se je izvajalo precej nestrokovno in verjetno z namenom onesposobiti del stavb za nadaljnjo uporabo. Kdaj natančno se je začelo rušenje ni povsem jasno, vendar je iz podatkov policije moč sklepati, da je rušenje potekalo že 5. 9. 1993 od osme ure zjutraj do devete zvečer. Rušenje so delavci izvajali s stroji, ki jih je registriralo podjetje POM, d. o. o , ki je že prej sodelovalo pri rušitvenih delih občine. Prav tako je varnostnik opazil člana Mestne vlade Janeza Leharja, kako je nadzoroval rušitvena dela. ISSML je sprva zanikal vpletenost v rušenje, potem pa je sodišče na podlagi vložene tožbe s strani Mrežinih aktivistov spoznalo ISSML kot krivca v postopku rušenja. Nadaljevanje postopka ni bilo možno, saj je obtoženi rušil svojo lastnino, za kar se ga ni dalo sodno preganjati. Zanimivo je, da je tudi ISSML vložil tožbo proti Mreži zaradi očitnega dejanja nasilne zasedbe, pri čemer ga je višje sodišče zavrnilo z obrazložitvijo da: „... je ostalo nepojasnjeno pomembno dejstvo, da je prišlo do rušenja nekaterih objektov na področjiu vojašnice, kar bi po načelih logike in življenskih izkušenj lahko pomenilo, da tožeča stranka (ISSML), če je do rušenja objektov res prišlo in tega ni sama izvedla ali dopuščala, nepremičnine ni imela zavarovane tako, kot trdi ali pa celo, da je ni imela v oblasti (neposredni posesti) kot to sicer trdi.” (1, str 38)

Rušitvena dela so potekala na štirih stavbah severnega dela Metelkove. Zapori so bili na nekaterih mestih poškodovani, povrh so bila ukradena vsa okna v vzhodnem delu pritličja. Garažam, sosednji stavbi Zaporov, je bil razrušen osrednji del. Velik slečen Hangar je izgubil celotno streho. Fasada Hleva je dobila na večih mestih precej velike luknje, ki so še dolgo bolščale na dvorišče in kazale barbarski odnos občine do svojega imetja.

Oktobra je gradbena stroka ocenila, da je vse rušene objekte razen enega (kamionske garaže z mehaničnimi delavnicami) „možno sanirati na enostaven in poceni način, brez večjih konstrukcijskih posegov.” Na tiskovni konferenci leto dni kasneje je MzM ugotovila, da vsako leto propade 18 odstotkov stavbe, starajše od 50 let” (1), torej večine stavb v osrčju Metelkove. Tako je leta 1996 komisija za zaščito mestnega premoženja MOL ugotovila nesmiselnost sanacije leta 1993 poškodovaih objektov (Garaže, Hlev, Hangar) ter objekta Šola, katerega streha je leta 1994 zgorela.

2. 4. 2 ODKLOP VODE IN PROTESTNI SHOD PRED MAGISTRATOM
Že v prvih nekaj dnevih je ISSML obsodil Mrežo kot skupino vandalov in vsiljivcev ter izjavil, da je z dejanjem nasilne vselitve Mreža izgubila vso kredibilnost. ISSML je prekinil vsa nadaljnja pogajanja in napel vse moči, da bi uporabnike Metelkove prikazal v čim slabši luči.

Po tednu dni je Mestna vlada sprejela pravno nevzdržen sklep o odklopu elektrike, kmalu nato (23. 9. 1993) je dosegla še, da je vodovodno-komunalno (VOKA) podjetje zaprlo dotok vode. Podjetje se je za to potezo odločilo, ko so jim iz ljubljanske občine sporočili, da ne nameravajo več plačevati računa za vodo. Metelkovci so zaradi odklopa vode vložili tožbo na Temeljno sodišče v Ljubljani. Slednje je že aprila 1994 odredilo začasno odredbo, da mora vodovodno- komunalno podjetje nemudoma, najkasneje pa v 24-ih urah, vzspostaviti prvotno stanje. Kljub temu so vodo priklopili šele tri leta kasneje.

Da bi si pridobili še kakó nujno potrebno elektriko, so si ljudje na Metelkovi priskrbeli generator ter kradli elektriko iz bližnje ulične osvetljave. Sledil je protest pred magistratom.

Zaradi oteženih delovnih pogojev se je do prve zime struktura uporabnikov precej spremenila. Prvo zimo so dočakali le redki in Metelkova se je počasi začela soočati s problemi kot so vandalizem, kraje, droge itd.

2. 4. 3 PRVA ZIMA NA METELKOVI
Ključni trenutek, ki je vodil v organizacijsko krizo na Metelkovi in v kasnejše precej depresivno stanje, je nastopil decembra 1993. Ervin Hladnik Milharič je že ob samem začetku okupacije ocenil, da je medijska podpora projektu večja kot v času Odbora za človekove pravice. Menil je tudi, da se v tem lahko skriva potencialna nevarnost: predvidel je, da se entuziazem kmalu prelevi v apatijo in celo averzijo. (1, str. 36-37).

Mestna oblast je že v prvih nekaj dnevih dosegla odklop vode in elektrike. Takratnim aktivistom je sicer uspelo uradno zagotoviti ponoven priklop elektrike oktobra (račune je poravnalo Ministrstvo za kulturo), a je ISSML usmeril vse napore v ponoven odklop in ga s pomočjo resnih investicijskih posegov sredi novembra 1993 tudi dosegel. V takih pogojih mnogo ljudi ni moglo delovati in tako je prišlo do prvega osipa akterjev na Metelkovi.

Tudi pojavi kraj in vlomov v ateljeje so olajšali odločitev nekaterih, da se dokončno umaknejo iz Metelkove. V tako oteženih pogojih so se prek zime obdržale le redke dejavnosti. 11. 1. 1994 je bila sklicana nova, razširjena skupščina Mreže za Metelkovo. Ta je zbrala le toliko energije, da je razpustila svoje formalno telo, redefinirala članstvo, izvolila novega predsednika ter se odločila, da na novo formirana Mreža soustanovi zavod RETINA. Ustanavljanju Retine sta se pridružili še društvi KUD France Prešeren in Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Retina naj bi najprej pomagala urediti stanje na Metelkovi in nato postala nekakšen servis za nevladne organizacije.

2. 5 POLETJE 1994
Poletje 1994 je Metelkovi prineslo novo, najbrž usodno odločitev Vlade RS. Južni, nezasedeni del vojašnice, so namenili Ministrstvu za kulturo, in sicer za programe Slovenskega etnografskega muzeja, za Narodni muzej, Moderno galerijo ter Upravo RS za varovanje naravne in kulturne dediščine. Eno stavbo je namenila programom t.i. neinstitucionalne kulture (Metelkova 6). To dejstvo je zamisel o spreminjanju bivšega štaba vojske v kulturni center izpopolnilo na najboljši možen način. Metelkova je postala center, ki v svojem potencialu priča o kulturni dediščini, obenem pa odpira prostor današnji ustvarjalnosti.

Konec leta 1994 so volitve v Ljubljani prinesle v mestno upravo zasedbo, ki je kasneje z majhnimi, a zanesljivimi koraki tudi severni, zasedeni del Metelkove postopoma začela urejati. Prav zato so se Metelkovci toliko bolj potrudili ter v eno leto trajajočem javnem in odprtem procesu izdelali razvojni načrt za Metelkovo, ki ga je izdal zavod Retina v knjižni obliki. Razvojni načrt je vseboval tako programske rešitve za posamezne stavbe kot spremne programe: okolju prijazno načrtovanje v smislu urbane ekologije, kooperative in javna dela kot možnost samozaposlovanja in s tem odpiranja novih delovnih mest, oblikovali pa so tudi ustavo oziroma osnovna načela, po katerih naj bi se ustvarjalci ravnali na Metelkovi in s tem zagotovili, da bo varovana pravica do različnosti in svobode ustvarjalnosti.

V letu 1995 so župan MOL, Metelkovci in Retina podpisali Protokol o urejanju razmer na Metelkovi in se tako dogovorili, da bodo uredili najemne odnose, predvsem pa umetnicam in umetnikom zagotovili normalne pogoje za delo ter čim prej uredili priklope vode in električne energije. Na osnovi programa Mreže za Metelkovo, sklepov mestne skupščine iz leta 1993 in podpisanega Protokola, je Mestni svet iz proračuna za leto 1995 namenil tudi prva sredstva za obnovo severnega dela vojašnice. Obenem so vsi izbrani uporabniki južnega dela vojašnice z Ministrstvom za kulturo že uredili pogodbene odnose in v drugi polovici leta so se začele priprave za prve adaptacije.

Medtem so v severnem delu vojašnice ves čas in brez prestanka s kulturnim programom vztrajale številne skupine, posameznice in posamezniki, ki so s tem dokazovali, da Metelkovo potrebujejo in jo znajo uporabiti. Od zasedbe naprej so delovali različni klubi, prireditvene dvorane, številni ateljeji, vadbeni prostori in galerije v bivšem zaporu, ki je občasno gostom služil tudi kot “hotel”. V eni od stavb je še vedno prebivala manjša skupina skvoterjev.12

2. 6 OBNOVE, PRIKLJUČITEV VODE IN ELEKTRIKE
Voda in elektrika, kasneje tudi telefonija, so na Metelkovo pritekli natančno po treh letih – septembra 1996, ko je bila končana obnova prve stavbe Lovci v severnem delu vojašnice. Tja so se po kratki izselitvi legalno naselila društva, ki tvorijo t.i. Ženski center, sekciji gejev in lezbijk (danes gejevski klub Tiffany in lezbični klub Monokel) ter skupina Youth Handicaped Deprivileged. Takoj za tem sta električno energijo in vodo dobili tudi osrednji prireditveni dvorani na Metelkovi: Gala Hala in Channel Zero, klub v stavbi Pešci. Ob tem sta Slovenski etnografski muzej in zavod Retina obnavljala vsak svojo hišo v južnem delu Metelkove. Stavbi sta bili za vselitev pripravljeni v začetku leta 1997. Isto leto so Metelkovci privolili v dokončno rušenje stavbe Šola, ki jo je že leta 1994 zajel požar in uničil streho (ponedeljek, 12. 12. 1994, v katerem je umrl brezdomec Ivan). Samo rušenje je bilo po nekaterih ocenah dvakrat dražje kot pa bi stala obnova uničene strehe.

Poleti leta 1997 so na poškodovanem pročelju Hleva (južnegi trakt) v okviru mednarodne kolonije mladih umetnikov kot spontana reakcija na nepodpisane in nedatirane rušilne namene prejšnje mestne garniture začeli nastajati mozaiki, izhajajoči iz preproste ideje: če se ogrožena pročelja zaščiti z umetniškimi mozaiki, bo napovedana dokončna rušitev – demolicija morda otežena. Že leto dni prej je akademski kipar in slikar magister umetnosti Boštjan Drinovec na fasado Hleva pristavil mavčno repliko Michelangelovega kipa Davida – na podoben način je želel zaščititi stavbe pred rušenjem.

Metelkova je tako postala urbani kulturni center nacionalnega in mestnega pomena, vsi akterji pa so se znašli pred povsem novim, ključnim vprašanjem: kako iz prostora, ki je nastajal ob neutrudnem vztrajanju mlajših generacij kulturnih ustvarjalk in ustvarjalcev in ki so ga zaznamovali tako vandalizem vojske kot tudi vandalizem civilne, “demokratične” oblasti in vandalizem ulice oziroma urbanega središča, v trenutku, ko so se na Metelkovi (do)končno zasidrale prve kulturno umetniške produkcije in institucije, dejansko preplesti duha preteklosti s potenciali sedanjosti in oblikovati mesto, ki bo svobodno in jasno pričalo o času, prostoru in ljudeh, ter s tem vabilo v dialog in neposredno srečanje ljudi v bližnjem in daljnem sosedstvu.

2. 7 METELKOVA KOT LOKACIJA ZA IZGRADNJO TREH AKADEMIJ
Leta 2000 je Metelkova postala potencialni prostor za izgradnjo treh akademij. Takratna županja Vika Potočnik je skupaj s predstavnikoma Ministrstev za kulturo in šolstvo ter z rektorjem Univerze v Ljubljani podpisala pismo o nameri rešitve prostorskih problemov akademij, pri čemer je skupaj z rektorjem univerze podpirala lokacijo na Metelkovi. Gradnja bi se vršila samo pod pogojem, da se ne bi rušilo nič obstoječega. Ustavarjalci na Metelkovi so dosegli, da bo vsaka nadaljnja odločitev sprejeta le z njihovim soglasjem. Kasneje so dosegli opustitev načrtov o gradnji, ker se je izkazalo, da je prostor premajhen. Javnost so pozvali, naj raje podpre in zaščiti ta edinstven kulturni prostor, kot da ga ruši.

2. 8 AXT UND KELLE 2001
V letu 2001, letu prostovoljstva, je dočakal spodnji del Metelkove, ki je bil po rušenju leta 1993 najbolj prizadet, prvo večjo obnovo. Nemški rokodelski ceh Axt & Kelle (sekira in zidarska žlica) je izbral Metelkovo za svojo poletno rezidenco. Axt & Kelle je eden izmed sedmih ponovno obujenih cehov v Nemčiji. Od svojega nastanka so delovali neprekinjeno, razen v nacističnih časih, ko so bili potujoči cehi prepovedani.

Vsak nov član se obveže, da bo vsaj dve leti in en dan potoval po svetu in opravljal družbeno koristno delo. Metelkovo so izbrali zato, ker sta jih z njo družitli samoorganiziranost in socialna zavest. Tako se je na Metelkovi čez poletje utaborilo štirideset rokodelcev in rokodelk omenjenega združenja in se lotilo obnove dotrajanih objektov.

Z brezplačnim delom – za lastne potrebe so prosili le za nastanitev in obrok hrane – so s pomočjo finančnih sredstev s strani občine in nemškega veleposlaništva zgradili monumentalni nadstrešek pred vhodom v Menzo pri koritu, nadstrešek pred klubom Gromka, nad odprtim ognjiščem, ki občasno deluje kot kuhinja (šengenska) ter Malo šolo, ki so jo postavili kot spomin na leta 1997 porušeno stavbo Šola. Predaja objektov se je zgodila 31. avgusta 2001.

Druga večja mednarodna rokodelska delavnica je na Metelkovi potekala v času od 3. 6 do 30. 6. 2004. Poleg metelkovskih društev, zavodov, posameznih umetnikov in umetnic so v projektu ponovno sodelovali omenjeni rokodelci in rokodelke iz nemškega združenja Axt und Kelle, profesor Jurij Kobe, študentje in študentke Fakultete za arhitekturo, dijakinje in dijaki Srednje gradbene, geodetske in ekonomske šole ter dijakinje in dijaki Produkcijske šole Jarše. Na pomoč z gradbenim in drugimi materiali ter storitvami jim je priskočilo tudi Gradbeno podjetje Grosuplje.

2. 9 MALA ŠOLA
Leta 1997 je dal tedanji ljubljanski župan Dimitrij Rupel (LDS) porušiti Šolo. Na njenem mestu je nekaj let kasneje kot projekt nemške rokodelske skupine Axt und Kelle zrasla Mala šola. Notranjost sta v okviru diplomskega dela na Visoki šoli slikarstva v Ljubljani poslikala slikarja Tina Drčar in Bine Skrt.

Leta 2002 je Malo šolo kot črno gradnjo prijavila koordinatorica za Metelkovo Vida Stanovnik (LDS). Še isto leto je gradbeni inšpektor zaradi nelegalne postavitve (na enak način so bili postavljeni tudi prizidki pred Menzo) odredil odstranitev objekta (4). Ker Mestna občina Ljubljana objekta v roku določenem z odločbo, ni odstranila, prav tako pa ga ni legalizirala, je gradbeni inšpektor marca 2005 začel izvršilni postopek in izdal sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe.

Prvo obvestilo o rušenju Male šole je prišlo maja 2005 z napovedanim datumom rušenja 1. 6. 2005. Metelkovci so se organizirali in pozvali širšo javnost k dejanju solidarnosti. V omenjenem objektu so 31. 5. ob 22. uri začeli štiriindvajseturni šahovski turnir, napovedali so tudi pingpong turnir. Naslednji dan je Delavsko-punkerska univerza ob 6. uri zjutraj priredila tudi cikel predavanj z naslovom Vladavina strojev. Med predavatelji so bili mag. Gorazd Kovačič, dr. Tanja Rener, dr. Jože Vogrinc, mag. Emil Hrvatin, dr. Igor Pribac, dr. Maja Breznik, mag. Bojan Radej, dr. Jelka Zorn, dr. Eva D. Bahovec, dr. Vlasta Jalusic, dr. Andrej Kurnik, dr. Peter Klepec.

Zaradi zgoraj navedenih dejavnosti, ki so potekale v času napovedenega rušenja, je bil postopek zaustavljen in preložen za nedoločen čas. Ker Ministrstvo za okolje in prostor RS pojmuje Mestno občino Ljubljana (MOL), ki je uradno lastnica zemljišča Male šole, kot edino zakonito stranko v postopku, kolektivu Teatra Gromka ni uspelo postati udeleženec v postopku ter uveljaviti pravice do nadaljnjega obveščanja o postopkih inšpektorata. Uporabnice in uporabniki Avtonomnega kulturnega centra (dalje: AKC) Metelkova so se zavedli, da so postavljeni v vlogo nemočnih opazovalcev med razpravami MOL in državnimi inšpekcijami, vendar so poskušali kljub temu vsako leto znova s festivali, domišljijo in kreativnostjo odgovarjati na poskuse represije države. Po sklepu kriznega štaba Foruma AKC Metelkova mesto so s ponedeljkom, 6. 6. 2005 začeli “Festival stalne grožnje – poletje v Mali šoli.” Pozvali so vse podpornike, da z idejami in izvedbo sooblikujejo festival. Še isto leto (2005) je MOL dala pobudo, da se AKC Metelkova mesto razglasi za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ministrstvo za kulturo je nato 19. 9. 2005 Metelkovo vpisalo v register nepremične kulturne dediščine.

Na inšpektoratu so poudarjali, da je postopek gradbene inšpekcije možno zaključiti le z izpolnitvijo naloženega dejanja, tj. z odstranitvijo objekta, ali pa s pridobitvijo ustreznega dovoljenja za objekt. Ker zavezanec, tj. MOL, naloženega ni izpolnil, prav tako pa ni pridobil dovoljenja, je gradbeni inšpektor, kot je bilo navedeno, izvršilni postopek nadaljeval. Po drugi strani pa je vodja službe za odnose z javnostmi na MOL, Kos, v izjavi za medije trdil, da so naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi zavarovali območje pred kakršnimkoli rušenjem in da MOL vsekakor rušenju nasprotuje. MOL bi lahko legalizirala pomožni objekt/urbano likovno skulpturo Mala šola s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, ki tisti hip ni bila možna zaradi urbanističnega prostorskega načrta, ki je prepovedoval gradnjo na območju, kjer stoji Mala šola in stavba Hangar (Klub Gromka in galerija Kulilingus ter rokodelske delavnice), ker je bila tam predvidena gradnja ceste. Torej bi bilo potrebno spremeniti urbanistični prostorski načrt, v katerega bi se vrisala Mala šola. Pavlica je na vprašanje, zakaj tega niso storili (v MOL imata namreč oblast SD in LDS) odvrnil, da bi bilo treba za en sam objekt spremeniti celoten prostorskoureditveni plan za ta del Ljubljane, kar bi zahtevalo preveč časa in energije. (5) Leta 2006 so bagerji ponovno zahrumeli. 13. 4. in 14. 6. so Metelkovci uspeli preprečiti rušenje 18 ter mobilizirati širšo javnost. V obrambo so začeli – kot že leto dni prej – prirejati Festival stalne grožnje ter v podporo sprožili zbiranje podpisov imenovano “Metelkove ne damo!”. Inšpektoratu je 2. 8. 2006 s prisotnostjo policije, ki je zavarovala mesto rušenja in s tem Metelkovcem preprečila dostop, le uspelo. Ob tem dogodku je takratni predsednik Republike dr. Janez Drnovšek izjavil, da je slabo in nesprejemljivo, da so uradne inštitucije tako togo, birokratsko šle proti objektu v Metelkova mestu in da se razen rušenja objekta ni poskušalo najti neke boljše rešitve.

2. 9. 1 REAKCIJE UPORABNIKOV METELKOVE OB OMENJENEM DOGODKU
Stranki v postopku sta bili Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za okolje in prostor RS, Inšpektorat RS za okolje in prostor, medtem ko kolektiv Teatra Gromke ni imel niti pravice prejeti uradnega obvestila o rušenju. Ker uporabnikom ni uspelo vzpostaviti dialoga z inšpekcijsko službo, so uporabili drugačen pristop.

Na internetni strani so na dogodek gledali takole (6)(7):
• Trinajst let tihe tolerance s strani države je končanih. Zdajšnja državna oblast z represivnimi organi pod krinko novih zakonov in uvajanja reda sili AKC Metelkova mesto k prenehanju produciranja neodvisne kulture, s tem izgine tudi družbeno socialni moment prostora. Ustvarjanje pogojev, v katerih je svoboda izražanja in združevanja interesnih skupin lahko nasilno odvzeta, ni nič drugega kot fašizem.
• Po skoraj trinajstih letih boja z mlini na veter – ne glede na to, katera politična opcija jih je poganjala – smo spet tam, kjer ni muh. Očitno gre zdaj zelo zares.
• Od objektov, ki naj bi se v bližnji prihodnosti rušili, je prva na vrsti Mala šola, sledijo pa ji Jalla Jalla ter vsi nadstreški južnega dela AKC Metelkove.
• Še enkrat bi poudarili, da tiči izvirni greh ilegalnosti, ki nam jo oblasti vsa ta leta očitajo, prav v njihovem ilegalnem rušilnem aktu septembra 1993. Z njim je bila AKC Metelkovi mestu de facto odvzeta možnost pridobitve dovoljenj, potrebnih za nemoteno delovanje. Torej lahko govorimo o skoraj trinajstih letih izrednih razmer. Delovanje AKC Metelkova mesto je bilo tudi v najtežjih razmerah vedno javno in transparentno, kar za delovanje javne uprave nikakor ne moremo trditi. Taktika pogajanj s figo v žepu je bila vsa ta leta njihova stalnica. “Razlogi” za diskreditacijo AKC Metelkova mesto so se neprestano spreminjali, namen je ostajal ves čas isti – rušenje in odprodaja golega zemljišča.

Prav tako so, kot že leta 1993, 17. 7. 2006 uprizorili mimohod in demonstracije pred Magistratom, kjer se je zbralo nekaj sto uporabnikov in podpornikov Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Zbirali so podpise, s katerimi so se podpisani izjavili, da so odgovorni za potek dogodkov (koncertov, prireditev) na Metelkovi. Na obiskovalce in simpatizerje so se obnili s sledečimi besedami (8): „Draga soborka/soborec! Tudi ti si odgovoren za:
• kulturno socialno sceno v Sloveniji, 19
• neodvisno kulturno produkcijo,
• preživetje svobode izražanja in združevanja,
• obstoj Avtonomnega kulturnega centra Metelkove mesta.“
Med drugimi je med podpornike pristopil tudi Janez Drnovšek, ki je obljubil, da se bo pri premieru Janezu Janši zavzel za rešitev njihovih problemov, in poskušal mimoidočim dokazati pomen Metelkove za Ljubljano.

Pred začetkom mimohoda je protestnike nagovoril sociolog Rastko Močnik, ki je poudaril, da je na Metelkovi organiziranih več kot 40 odstotkov nekomercialnih glasbenih dogodkov v Ljubljani in da je Metelkova edini prostor, kjer se lahko sistematično razvija mladinska kultura. Mimohoda so se udeležile tudi nekatere osebnosti iz javnega življenja, med njimi svetovalec predsednika republike Ivo Vajgl, mestni svetnik LDS Darko Štrajn, predsednik Aktivne Slovenije Franci Kek, profesorici na FDV-ju Manca Košir in Sandra Bašič Hrvatin ter filmski režiser Franci Slak.

Objekt so poskusili prav tako zaščiti z novopostavljenimi barikadami/spomeniki/umetniškimi instalacijami. Žal delavcev in bagerjev ni zaustavila nobena konstrukcija, 2. 6. ob 6. zjutraj so porušili severni zid in streho Male šole. Tina Drčar je zaradi poškodavanje freske na policiji vložila prijavo.

Še isti dan so se uporabniki in uporabnice AKC Metelkova mesto odločili, da v naslednjih dneh zgradijo novo – ne več Malo, pač pa Osnovno – šolo, saj so v vseh teh letih rasli in napredovali tako v kulturnem kot tudi v političnem smislu. Avtonomija, ki v največji meri definira ustvarjanje na Metelkovi, se z novo, Osnovno šolo, nadaljuje. Zbirati so začeli zidake in finančna sredstva, pri čemer jim je na pomoč priskočila slovenska umetnica, pesnica in ustvarjalka Svetlana Makarovič, ki je prispevala vsa preostala sredstva, ki so bila še potrebna za realizacijo projekta.

Osnovna šola je bila širši javnosti predstavljena 12. 9. 2006 med 13. obletnico AKC Metelkova mesto. Postavljeni Osnovni šoli, montažni konstrukciji iz stekla, so inšpektorji napovedali podobno usodo kot predhodnji izobraževalni ustanovi, če bi bilo ugotovljeno, da so jo postavili brez gradbenega dovoljenja.

Ker nekateri objekti kot so dozidani ateljeji, med njimi tudi objekt, ki meji neposredno na Malo šolo in je bil postavljen kasneje, še stojijo, verjetno ne bodo porušeni, saj jih ni nihče prijavil kot črno gradnjo. Žal pa so kot črna gradnja prijavljeni še vsi nadstreški na spodnjem delu Metelkove, ki so jih zgradili Axt und Kelle leta 2001.

2. 9. 2 AKC METELKOVA MESTO JE KOT CELOTEN KOMPLEKS VPISAN V REGISTER NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE
Pred rušenjem je Slovenska tiskovna agencija dala medijem naslednje informacije:
“Ministrstvo za kulturo je na predlog Zavoda za kulturno dediščino OE Ljubljana septembra 20 2005 območje Metelkove mesta vključilo v register nepremične kulturne dediščine. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije so še 13. 4. 2006 v medijih pojasnevali, da je pred vsakim posegom v kulturno dediščino treba od zavoda pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje. Pri tem je takratna predstavnica za stike z javnostjo Damijana Prešeren trdila, da do rušenja na območju Metelkove mesta ne more priti brez njihovega soglasja, ter da se mora področje obravnavati kot celoto. Povedala je še, da na Zavodu niso dobili nobenega zahtevka inšpektorata za posege v območje in dovoljenja tudi niso izdali.” (Manifestacija proti rušenju, delo.si, 13. 04. 2006, Metelkova mesto). Kasneje je tiskovna predstavnica inšpektorata Lovše Vrhovec v intervjuju za Radio Študent izjavila, da se IRSOP na omenjeni status AKC Metelkova mesto ne bo oziral. (6)

Takoj po rušenju pa sledeče (9):
Vodja ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Boris Vičič je za Slovensko tiskovno agancijo (STA) potrdil, da uradno niso bili seznanjeni z odločbami Ministrstva za okolje in prostor o rušitvi.

Poudaril je še, da je AKC Metelkova mesto kot celoten kompleks vpisan v register nepremične kulturne dediščine, noben od njenih objektov pa nima statusa kulturnega spomenika. Pri tem je poudaril, da je to najbolj blag režim varovanja, medtem ko je kulturni spomenik razglašen z odlokom, njegovo uničenje pa ima tudi finančne posledice.

O možnosti, da se posamezni objekti razglasijo za kulturni spomenik: "Veljajo neka splošna določila, recimo v urbanističnem smislu varovanja. /.../ V primeru Metelkove posamezno noben objekt ni bil vpisan v register. /.../ Na Zavodu nobenega od objektov Metelkove niti ne bi prepoznali kot objekt kulturne dediščine. Gre za strokovno odločitev o tem, ali nek objekt lahko dobi status ali ne. Doslej v kompleksu Metelkove tega nismo prepoznali."

Objektu Mala šola so sicer skušali naknadno določiti nekatere pogoje, a je Ministrstvo za kulturo presodilo, da postopki niso bili pravilno izpeljani (verjetno zaradi črne gradnje, kot je bilo izpostavljeno prej).21

3. EKSPERIMENTALNI DEL
3. 1. OPREMA
Uporabljal sem digitalni fotoaprat Fujifilm Finepix A900, s sledečimi lastnostmi:
• Ločljivost 9,0 milijonov točk
• Tipalo 1/ 1.6” Super CCD HR sensor
• Format posnetka JPEG (Exif Ver. 2.2)
• Objektiv Fujinon; 4x optični zoom
• Optični zoom 4x optični zoom (39 - 156 mm)
• Goriščna razdalja 8.8mm - 35.2mm (ekvivalentno 35mm: 39 - 156 mm)
• Svetlobna vrednost F2.8 - F6.3
• Makro način 10 cm ~ 80 cm
• Hitrost zaklopa 4 s - 1/1200 s

Za nadaljnjo obdelavo pridobljenih posnetkov sem uporabil Adobe Photoshop CS ter za združevanje oz. lepljenje fotografij prostodostopni program Autostitch.

Sam program Autostitch je eden iz množice programov, ki omogočajo precej poenostavljen postopek lepljenja fotografij v večje ponaramske posnetke. (10) Matthew Brown in David G. Lowe, ki sta dve leti razvijala omenjeni program na oddelku za računalniško znanost Univerze Britanske Kolumbije (University of British Columbia), sta v jedro programa vstavila algoritma SIFT in RANSAC, ki v primerjavi z drugimi podobnimi programi, kot je recimo Photostitch, poveže v celoto tudi slike, ki medsebojno nimajo poravnanih robov, in sicer brez potrebe po kakršnemkoli ročnem posredovanju uporabnika. Drugi progami, med njimi tudi Photoshop CS, ki sem ga uporabill pri končni obdelavi nastalih fotografij, s svojo možnostjo photomerge tega ni zmogel.22

3. 2 FOTOGRAFIJE
Nutella
Za osnovo slike služi posnetek narejen v avli kluba Channel Zero. Slika kot taka je delovala preveč prazno, zato sem dodal še podobo papirnatega goloba, ki se nahaja na fasadi stavbe Garaža. Slika s svojo dinamiko vleče gledalca proti svojemu središču, ki predstavlja rumeno obarvan vhod. Desno krilo goloba deluje kot povabilo, kot ponujena roka gostitelja, ki te v tem primeru vabi iz omame klubskega dogajanja k vrnitvi v resnični svet.

Ptič je skolažiran iz časopisnega papirja kar simbolizira vseprisotnost predsodkov, skonstruiranih s strani medijev do Metelkove – je kolaž nasprotujočih si mnenj, ki bi v obliki ptiča lahko presegla tuzemskost in se dvignila v nebo, vendar se ne – ptič obstoji, je ujet na zidu.

Krilo se vzpenja v desni zgornji kot fotografije, prav tako gradient čez krilo, ki se hkrati stopnjuje od spodaj navzgor, kar se lepo vključi v celoten svetlobni prehod. Linija oboka nad vrati se sklada z obliko krila, hkrati pa se lepo povezuje z grafičnimi elementi na foliji pred celotno sliko. Slika 15: Nutella24 Jagoda

Skozi vsa leta se je Metelkova v podzavesti nakaterih ljudeh zasidrala kot kraj, kjer se mladina do nezavesti opija, kjer vlada razvrat in lahko človek (ne mlad pijan obiskovalec ali obiskovalka, temveč pošten in zvest davkoplačevalec) mimogrede naleti na odvrženo iglo. Ta predsodek je utemeljen in podprt z dejstvom, da v neposredni bližini Metelkove, v zdravstvenem centru, delijo metadon. Slika kaže odvrženo iglo, ki kljub našemu dojemanju nje in zavedanju nevarnosti možnih okužb z njo, neposredno bližino uživalcev ter splošnih negativnih oznak, deluje kot popolnoma vsakdanji predmet, ki v povezavi z okolico kljub vsej svoji nevarnosti lahko doseže pomirjajoč učinek in harmonijo. Seveda dokler je igla samo na sliki.

Hkrati je polna vsebinskih nasprotij in simboličnih predstav. Lestvica na injekciji se pojavi tudi na deblu, medtem ko deblo raste in nadaljuje svoje brazde, predstavlja injekcija sintetiko, neorganskost, mrtvost – lestvica je statična. Deblo je ob igli mrtvo, življenje se posuši, kar simbolizira smrt organskega človeka ob stiku s sintetičnimi substancami.

Postavitev in smer injekcije na fotografiji sovpada z dinamično diagonalo, ki pa jo smer igle obrne – zgodba ima le padec.
V skladu s tem se pojavi tudi vsebinski gradient iz desne proti levi. Živi del, zelena brsteča lističa, se preko sveta drog sprehodi do posušenega lublja, mulja, na koncu pa preide v črnino – smrt.

Prav tako se zlivajo in sestavljajo različne teksture. Desni del je z iglo razbrazdana površina, ki ga brazde zabrisanega, manj resničnega, nekonsistenega v primerjavi z iglo nedotaknjenega dela. Mrtva površina plastike z grafičnim elementom industrijskega napisa vodi pogled do svetleče rdeče ter reflektira v gladini vode (simbol čistosti, nedotaknjenosti) – konzumentu nastavlja ogledalo pred propadom – zadnja možnost rešitve pred propadom. Ta je v obliki že omenjene teksture mrtvega debla in končne črnine.25

Slika 16: Jagoda26
Kaj se zgodi ko si predstavljamo huba bubo in dolge laserske predstave psihadeličarjev Pink Floyd
Trije artisti. Ena stena. Pred mojim prihodom se je moral vsaj eden od odločiti, da bo, kot je razvidno iz slike, prepleskal na modro poslikavo svojega predhodnika. Wall of fame, kot ga imenujejo grafitarji, je zid, ki obdaja parkirišče hostla Celica. Vsak grafit je že ob samem nastanku vnaprej obsojen, da ga bo prej ali slej prekril kak drug. V izrazu artistov pa opazim tudi upravičenost do takšnega početja, kajti vsaka preslikava je upravičena le z estetskostjo grafita – novi grafit je lepši in boljši od predhodnega. Ko pa se spomnimo na ljudski rek – vsake oči imajo svojega malarja – nam lahko, še preden obiščemo omenjeno lokacijo, postane jasno, da konstantnega napredka k lepšemu ni. Ostane nam pogled na nenehen boj med obema poloma, kjer ni nobene ustanove, ki bi branila poslikavo na podlagi presežne vrednosti v obliki esteskega deserta ali pomena za kulturo podalpskih Slovencev. Kolaž tako pravzaprav ironično predstavlja stenski boj grafitarjev – s tem, da izničujejo dela drug drugega, delujejo proti sebi.

Na spodnjen delu kolaža se kaže zelena trava, ki edina uspe preživeti v tej betonski džungli.

Na sliki so prisotni tudi simboli potrošništva, kot so Hofer vrečka, ki se skriva med množico sprejev, kakor tudi majica z izstopajočim modrim Nike znakom. S kapo, ki ščiti pogled, iPodom v ušesih, ki nam omogoča selekcijo slišanih zvokov – takšni zremo v prihodnost in se borimo proti nadzoru javnih površin? Ti elementi vzamejo vso ostrino (pristnost) početju, saj je akter, še preden se dotakne stene, že premazan in kategoriziran s strani potrošniške družbe, kateri verjetno tudi sam pripada.

Če pozornost usmerimo k prvemu grafitarju v spodnjem desnem kotu ugotovimo, da v desni roki drži knjigo, katere naslova in vsebine ne poznamo, v levi roko pa drži sprej s prstom na sprožilcu. Prebrali smo teorijo in pred nami je naslednji korak, s katerim vstopimo v aktivno življenje. A ključno ostaja vprašanje: Kakšno knjigo smo brali?

Začeli smo slikati. A slika ni grafit. S pomočjo kolažiranja sem dosegel, da akter riše samega sebe, vključno s potrošniškimi simboli (Nike), za katere upam trditi, da se jih ne zaveda oziroma so neločljivo vpeti v njegovo osebnost.

Sam grafit nam služi kot oder za slikanje lastnega jaza, kar dosežem grafično z enačenjem modrega grafita na steni in tretjega akterja, ki ga je ustvaril drugi.27

Slika 17: Kaj se zgodi ko si predstavljamo huba bubo in dolge laserske predstave psihadeličarjev Pink Floyd28 Lego kocke kot okras na novoletni jelki Slika je sestavljena iz enanjstih podslik združenih z uporabo programa Autostitch in naknadno digitalno obdelanih v programu Photoshop. Osrčje slike predstavlja gromozanska krošnja, ki sem ji dodal odsev – daje vtis vetra. Pod sabo krije rumen kombi, ki navkljub svoji velikosti v tako velikem formatu kompozicije deluje kot otroška igrača, izza njega pa igrivo kuka ptiček. Na desni strani se nahaja del zidu, poslikanega z raznimi grafiti, ki dajejo vtis neukročenosti in delikventnosti. Na vrhu zidu se nahaja bodeča žica, ki simbolno loči omenjeni kaos od urejene podobe zelo lepo poslikanega hostla Celica, kar ponazarja (ne?)ostro mejo formalno in neformalno vizualno obdelanih površin, hkrati pa je na sami fotografiji močan grafičen element, ki se zliva s celotno motiviko.2930

Vilinska bitja v deželi sivine
Da bi poudaril veliko stensko poslikavo sem njeno okolje razbremenil barv. Tako lažje osredotočimo pogled na grafit, a se kljub temo zavedamo sožitja z okoljem nastanka. Del krošnje se ujema z razvejanimi koreninami na desni strani grafita ter zmajevimi rogovi na levi strani. Prav tako lahko lobanjo v centru povežemo z dvema glavicama na vrhu, večkrat pa se pojavlja tudi element puščice (na samem grafitu tako vsebinsko kot kompozicijsko ter na grafitu ob desnem robu). Na desni strani kompozicije je zanimivo kolo, ki neverjetno ustrezno sovpada – tako kot stena, ki kljub svoji prenapolnjenosti kljubuje okolju in stoji, tudi kolo preobloženo še vedno ostaja pokončno. Kompozicija se zaradi narave svojega nastanka ob robovih krivi, kar vpliva tudi na motiv – grafit izstopa, ukrivljene robove pa poudarjajo še linije trave, ki z življenjsko energijo trga trud betonskega človeka, kar pa ni spregledal niti avtor – rast trave je nadaljeval v svoji poslikavi, kar njeno upornost in agresijo dramatično poudari. 31

Slika 19: Vilinska bitja v deželi sivine32
Vsaka kura zrno najde
Slika predstavlja kovinski ženski kip, naslonjen na steno s sencami listov na veji. Pojavi se zanimiva barvna harmonija odtenkov sivine, prisotnih po eni strani na kovinski površini, po drugi pa na betonskem zidu. Vse oblike so organske, zaokrožene, čeprav motivi (razen zelenih listkov na levi strani) niso živi. Nasprotno – organski postanejo kovina, zid, privid listkov ter preprosto narisana vitica, ki se nadaljuje nad zidom.

Ženska forma je v zgornjem delu rahlo distorzirana, saj je del naknadno prilepljen in zlit s sliko v Photoshopu – poudarjena je krivina v desno. Levi del prvotne fotografije je izrezan, s čimer se kip osvobodi ozadja in zaživi zase.

Napis COSMOPOLITAN dneposredno povezuje dobesedno plehkost ženske z vsebino revije, katere vsebina ni potrebna razlage.33

Slika 20: Vsaka kura zrno najde34
Zatonemo v sanje o utapljanju v smetani (jagodni desert) Fotografijo sestavlja več posameznih elementov, ki združeni v celoto omogočajo ločen pogled na dano situacijo. Na levi strani je kip otroka, ki zre v smer sončnega zahoda, še prej pa se njegov pogled ustavi na lastnem alter egu. Seveda je govora o spečem umazanem in smrdečem mladeniču, ki je v centru pozornosti. Le-ta je v brezskrbnem spancu izpostavljen trem elementom: že omenjenemu kipu otroka, ki nekako angelsko bdi nad njim, viseči vrvi na desni strani, ki simbolizira samomor kot metaforično predstavitev dejanj mladeniča ter avtomobilu, ki zaradi rdečih oči spominja na mačko in kot tak preži na spečo in ničhudega slutečo žrtev. Vse skupaj pa je podčrtano z neposrednim sporočilom: drek.Slika 21: Zatonemo v sanje o utapljanju v smetani (jagodni desert)36 Ni dobil naslova

Motivično je fotografija preprosta – slika psa. Le-ta vprašujoče in naivno strmi v objektiv. V skladu s tem je fotografija obdelana le s poudarjenimi svetlobnimi vrednostmi.37

Slika 22: Ni dobil naslova38
Egotrip
Napis pripada družbi anonimnih likovnih Robin Hoodov. Nič jim ni sveto in prilastijo si prostor, ki je na razpolago. Z razliko od omenjenega Robin Hooda prilaščenega ne poklanjajo obubožanim, kajti prostor ni zlato, ki ga lahko spremeniš v hrano. Prav tako s prilaščenim prostorom ne širijo nobene konkretne ideje ali političnega prepričanja kot tudi ne družbenega komentarja. Na prilaščenem prostoru pustijo zgolj svoj podpis – znak, ki kriči v okolje: Tu sem. In svojega časa (kot ulični umetnik) ne bom zapravljal za razlago svojih del. Ko pogledaš mojo včerajšnjo stvaritev, si lahko gotov, da že danes tečem po ulici navzgor s sprejem v roki in iščem in kradem in ne upoštevam pravil. Niti pravil, značilnih za lastno razbojniško subkulturo. Zopet vračam iskrico v kamin, ki je že pred časom prerasel golo potrebo po toploti in svetlobi in se je sčasoma preobrazil iz nekaj trsk in razbitih kosov omar in stolov v velik soliden kamnit kamin ali krušno peč, s čimer je izgubil tisto iskrico, tisti čar in lesk, ki ga ima lahko le plamen, katerega življenski sok je tako les kot guma od avtomobila, tako plastika kot filter od čika. In dokler si upam samega sebe imenovati za razbojnika, ki živi svobodno, čeprav na plečih drugih, bom rušil te kamine ali pa ne. Ne. Ker ... naj imajo svoje domove v galerijah in na naslovnicah časopisov. Moja iskra preskakuje iz dneva v dan in kot taka pozna samo eno omejitev, eno avtoriteto in to je podaljšana roka zakona. Policija. Čeprav ... tudi jetniške celice imajo stene ...
Predložen posnetek prikazuje poseg mehkih linij v osnovno strogo linearno postavitev desk. Pri tem fotografija zajema tudi druge elemente mehkih linij in toplih senc, ki so bile na samem posnetku že pred podpisom egotrip.39

Slika 23: Egotrip40
Why is six afraid of seven?
Fotomontaža že v eni od prejšnji slik videnega človeka in nanovo fotografiranega obešalnika. Ker je prvotni sliki manjkal element presenečenja, dobi slika z montažo dinamiko. Zmonitiran možak je osvetljen pod podobnim kotom kot obešalnik, tako da celotna kompizicija dejansko dobi privid reničnosti. Na sliki se pojavljajo števila 5, 6, 7 in 8. Prav tako speči mož s položajem trupa in nog asociira na polažaj števila 4 ali 7. ... because of 7, 8, 9!41

Slika 24: Why is six afraid of seven?42

4. RAZPRAVA O REZULTATIH Z ZAKLJUČKI
Iz danih fotografij je razvidno, da je Metelkova res prostor, ki nudi mnogo možnosti ustvarjanja kakovostnih fotografij, ki že zaradi same lokacije, ki dejansko kot okolje, v katerem nastajajo, vpliva na njihovo interpretacijo. S pomočjo teoretičnega dela, kjer sem izpostavil zgodovino kompleksa Metelkova mesto kot tudi same reakcije uporabnikov na pritiske od zunaj, najsi bodo s strani občine, države ali inšpekcijskih služb, sem ustvaril vzdušje, v katerem nastajajo novi prizidki, kot je primer Mala šola, novi grafiti na stenah in številni kipi, ki so skozi leta za kratek čas bogatili kulturno podobo Metelkove. Vsem tem je skupno, podobno kot kulturnim prireditvam, ki se prav tako dogajajo na omenjeni lokaciji, da mora biti fotografovo oko pozorno in jih ujeti takrat, kadar se pojavijo.

Skozi poletje 2008, ko je nastal večji del fotografij, se je potrdilo moje prepričanje, da tudi mrtve stvari na Metelkovi živijo. Kipi so izginjali, grafiti so se pojavljali na nenavadnih mestih, na trenutke se celo zdi, kot da so stavbe in predmeti na Metelkovi bolj živi od njenih obiskovalcev.

Vodilna ideja naloge je bila dokumentirati obdobje, v katerem sem izdeloval diplomsko nalogo, čeprav sem s tehniko fotomontaže očitno posegal v dobljeni fotomaterial. Upravičil bi to že s samim naslovom: Metelkova skozi (moj) objektiv. Metelkova kot jo vidim jaz skozi lastne oči. Že predelane fotografije sem dodatno opremil s spremnimi besedili, ki sicer niso del likovne analize, so pa po mojem mnenju ključni del, ki pomaga opazovalcu dodatno obelodaniti fotografov pogled na dotično sliko. 43

5. SEZNAM LITERATURE
1. HREN, M. Metamorfoze agore metelkove. Ljubljana : Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela, 1999.
2. BIBIBČ, B. Hrup z metelkove: tranazicije prostorov in kulture v Ljubljani. Ljubljana : Mirovni inštitut, 2003.
3. PIRC, V. Desant na metelkovo. Mladina [dostopno na daljavo], letnik 2003, št.32 [citirano 6.9.2008]. Dostopno na svetovnem spletu: <http://www.mladina.si/tednik/200336/clanek/metelkova/>.
4. OZMEC, S. Začetek konca metelkove?. Mladina [dostopno na daljavo], letnik 2006, št.25 [citirano 6.9.2008]. Dostopno na svetovnem spletu: <http://www.mladina.si/tednik/200625/clanek/slo--alternativa-sebastijan_ozmec/
5. GLŰCKS, N. Enajsta šola pod Metelkovo. Mag, 9.8.2006 [citirano 6.9.2008].
6. AKC METELKOVA MESTO OD PONCIJA DO PILATA -Izjava za javnost II. 11.4.2006 [citirano 6.9.2008]..
7. RUŠENJE AKC METELKOVA MESTO -Izjava za medije. 11.4.2006 [citirano 6.9.2008].
8. Podpišite izjavo Metelkove ne damo!. 2006[citirano 6.9.2008].
9. Sta. Za Vičiča rušenje Male šole legitimna odločitev. Finance [dostopno na daljavo],
3.8.2006 [citirano 6.9.2008]. Dostopna na svetovnem spletu:
<http://www.finance.si/159633/Za_Vi%E8i%E8a_ru%B9enje_Male_%B9ole _legitimna_odlo%E8itev>.
10. Autostitch™ : a new dimension in automatic image stitching [dostopno na daljavo]. Obnovljeno 23.7.2008 [citirano 6.9.2008]. Dostopno na svetovnem spletu: <http://www.cs.ubc.ca/~mbrown/autostitch/autostitch.html>.
11. Album 1993-1997. arhiv KUD Mreža [dostopno na daljavo]. Obnovljeno 9.8.2008 [citirano 6.9.2008]. Dostopno na svetovnem spletu: <http://www.kudmreza.org/arhiv.html>.
12. Otvoritev Male šole. Obnovljeno 18.5.2005 [citirano 6.9.2008].

---