Todorče Atanasov

05 Maj 06 21:00 > 02 Jun 06 24:00 MED - PROSTOR

Atanasov se je rodil leta 1953 v Sv. Nikole v Makedoniji. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku leta 1977. Leta 1982 je končal specialko za grafiko pri prof. Bogdanu Borčiču. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter bil večkrat nagrajen doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.

ANGELSKI ZBORI ZA ROBOVI ČASA

Na platnih Todorčeta Atanasova se nam razodevajo figure kot angelski zbori kot poduhovljena bitja, zamejena in zapredena v nevidne meje (prostorov) svojih misli, pomisli in doživljanj, iščoča in preiskujoča robove stika z drugimi.
To so angeli, odeti v polt in dotike.
Tam na robovih njihovih ploskev, ob izteku barvnih polj, jih čaka konec pogleda, zaprt pejsaž, in mogoče, kakšna nenadna bodica trn ljubezni. Saj je , kakor pravi avtor v nekem svojem spominjanju doživetja lepote »vrtnica najlepša pri trnu, kot je ljubezen najlepša tam, kjer že skoraj zaboli.«

OBALE MINEVANJA

Kar nas obdaja, je večno minevanje, misli Atanasov, in to minevanje je ujel za nas, v naš pogled kot neverjetno nasprotje kot zaustavljeno in podarjeno (rajsko?) večnost. Vse ozadje njegovih figur se zdi kot neskončna obala, kot sluten, a neviden konec perspektive. In izza njega gledamo v svet Todorčeta Atanasova, v barviti svet njegovih obstalih figur, mi. Njegov zaliv pa se vedno izteče in konča z nepopisno modrino horizonta ali v neskončni zlatnini peščin.

OBSTALI RAJ

Raj ne sme imeti konca, robu, meni tudi Atanasov. Pa čeprav so na njegovih platnih včasih ostro naznačeni robovi slikanih prostorov, te celice psiholoških stanj njegovih figur…
Raj se mora nadaljevati v brezmejni horizont.
Zato nas barve Todorčeta Atanasova vabijo čez robove njegovih slik. Nikoli se ne končajo, ne izzvenijo, saj nas vabijo tja, kamor so uprti naši notranji pogledi…
Akvarelni nanosi ozadij njegovih figur so kot njihova placenta bodisi, da gre za smaragd morskega obrežja, bodisi za zlatorjave nanose peščin, ali za modrine horizontov… Zato iz vseh platen sije atmosfera raja, večno obstalih prizorov tako iskanega rajskega otočja…

PROSTORI FIGUR IN NJIHOVIH SAMODOTIKOV

Prepoznavni del Atanasove likovne poetike je pravzaprav čutna atmosfera, ki seva iz teh slik. Nekakšno psihodramsko polje, ki se razgrinja okoli figur ali zeva prazno okoli njih in poraja občuteno napetost med njimi in prostorom.
Kot da bi bile njegove figure zagledane daleč čez prostor, a zaprtih pogledov.
Kot da so s tem zagledane v resnici le vase.
Ujete v namišljene pejsaže »psihične strukture lastnega jaza«

Barve so polja živa in zapirajoča se vase: zdijo se interferenca hotenj in želja njegovih figur. Ki do konca zaprejo brezmejnost. Videno postane premalo, sugerira nevideno; kot vse povedano pogosto postane odveč, sugerira za-molčanost. In figura se obrne vase. Njen pogled ne sega več čez ploskve barvne horizonte. Zagleda se v njihove meje.
In takrat opazimo, da izza njih gleda – v nas.

IKONE BREZČASJA

Todoče Atanasov je likovni umetnik, za katerega lahko rečemo, da se mu je na področju grafike zgodilo že skoraj vse, prodor v evropski prostor, umetniška priznanje doma in v tujini, uvrstitve v t.i. grafične generacije oz. šole.
S svojo jedkano risbo je poglobljeno in nadarjeno preiskoval ostre meje ikonografskih kompozicij.

V slikarstvu pa si odpira prostore za domišljevanje in brušenje duhovitosti do že skoraj ezoteričnih nadgrajevanj barv, do njihovega prelivanja proti izginjanju, proti njihovi
ne-vidnosti. Preiskuje psihični prostor figure, ki jo obdaja neviden prostor njene aure: za nas trka na psihične determinante percepcije robov nas samih in odpira temeljna vprašanja o samoobčutenju kot so: kaj je solipsizem, kaj narcizem, vouyerizem, kaj je potreba po samoti, kaj potreba po samoogledovanju in kaj in kdaj potreba po drugem?
Mimetičnost v upodabljanju Atanasova ni nikoli posnemovalni prerogativ, pač pa se nam razodeva kot premišljen poesis njegove figuralike.
Njegove figure se zde kot ikone brezčasja, postavljene nekam na robove obal časa, zagledane vase in družeče se v samodotike. Tako so kot ikonostasi razpete na svoj notranji križ – vpete med silnice poželenj, samot, zrenj in uročenosti.

Igor Likar